Sam mim me pust

Pohorske širjave, okoli 1000mnv…Pustolovščina na vrhuncu, morda nam tokrat uspe. Za nama je že 15ur, utrujena in zaspana poganjava pedala po slabi gozdni cesti. Naprej in naprej. To je edina pot, ki naju pripelje na želeni cilj.

Tedaj pa.

Pred naju se postavi možakar, ki je ravno skočil iz traktorja, ki ga je upravljal njegov pajdaš. Nekam so peljali drva.

»Hej vi, kam pa kam, nea morte tu naprej!!! Gremo nazaj!« reče odločno.

»Kako ne mormo naprej, saj je vendar gozdna cesta« sva rekla midva – pustolovca, v en glas.

»Tu je naša privatna cesta, nimaš kaj iskat tu, lepo ti piše spodaj na tabli, kaj ti slep al kaj si?!!«

»Aja, oprostite sva prišla od strani iz gozda, pa nisva vidla.«

»Ne me jebat, kaj sn reko, to je naša cesta, jaz nea vem, kaj vsi silite sem, tu se nea gre več nikam naprej, to je naša goša! Ite nazaj pa tam gurta, tam je glavna cesta.«

»Oprostite, mi smo Pustolovec Rajd, pa mamo pustolovščino – prečenje koridorja po nadmorski višini 1.000m. Že 15 ur sma na poti in še nisva niti enkrat skrenla s koridorja, rada bi bla stoprocentno uspešna. Evo poglejte, tu je naš razpis pustolovščine. Ali lahko gremo mimo?«

»Če sn reko, da nea morta tu čez, nea morta tu čez!!! Ne se hecat pubeca, gremo dulta!!«

»Ampak…«

»Gremo, gremo, dost vas mam s totimi beciklami, samo škodo delate, pa gobe išete po lejsi, pa veje lamate…«

»Poglejte, mi smo samo pustolovci, pa bi radi samo mimo…«

»Ti bon jaz dao pese pa lovce! Ne me jebat, kaj te ti si za en lovec, ja ja toti so eni pravi, kaj češ da jaz gren po puško, teuš vido kaj je lovec!!!«

»Samo malo, samo malo...pomirte se…dajmo samo pogledat na karti, kje smo in kje je vaš gozd! Evo tu na karti je...«

»Ka te maš tou, kataster al ka maš…boš ti meni zaj govoru kaj je moje, pa kaj neje moje, pa kaj si ti nor…kaj češ ti da motorko vužgen!! «

»Čakte, čakte! Oprostite prosim, samo če bi nama lahko povedali, do kje zdaj v bistvu ne smeva in od kje naprej spet smeva?«

»Ka si zaj reko!«….. Wroooommm!!!!!!

»Dobro, dobro, že greva nazaj, saj vam nič nočeva, sam mimo sva hotla.«

»Proklete barabe!! Vajo bon zaj na po vseko!!!«

In že naju ni bilo več, odšla sva nazaj, a le malo, saj se koridorju še zdaleč nisva želela odpovedati, tistemu odseku ceste pa sva se očitno mogla.

In tako je bilo nekaj deset metrov več brezpotja na najinem koridorju. Ja - brezpotja, tistega zaraščenega, kosmatega, malo strmega in s trpkim okusom po najinem zapitem drvarju in lastniku tega prelepega gozda. Pustolovščina pa je vsekakor uspela.

...in ali sem sploh povedal, da pustolovci zares ljubimo brezpotja? :)

Ko sije luna na obalo...

Za pustolovca ni lepšega, kot je en sproščeni užitkarski kostering - z luno ali brez :)

Kostering je posebna disciplina, pri kateri brez posebnih rekvizitov premagujemo obalo morja, jezera ali reke na začrtani razdalji.

Zelena, bela, plava = kostering-zastava, je rek, ki opiše možnosti napredovanja in sicer: zeleno (=vegetacija tik ob vodi), bela (=skale, kamni tik ob vodi), plava (=voda tik ob obali)
Poznamo:
- Ultimativni kostering (od neposrednega stika voda/kopno se ne oddvajamo in smo praktično z eno nogo (ali roko) na kopnem in z drugo v vodi)
- Ekspedicijski kostering (to je klasični, tudi na tekmovanjih), kjer se od stika voda-kopno ne smemo oddaljiti razumno število metrov (pribl.10)
- Potovalni kostering (to je,kadar potujemo po obali –in nima prave povezave s športom)

Za kostering je značilno, da ga izvajamo peš (tek, hoja), plezanjem (vse stopnje plezanja) in plavanjem. Na zelenih površinah je najtežje, ko so popolnoma zaraščene in bodljikave. Na belih, skalnatih površinah je najtežje, ko moramo težje plezati, ali pa so skale zelo razdrapane (škraplje), v vodi pa je najtežje,ko je ta mrzla ali divja (valovi, brzice). Za kostering je značilno, da se izmenjujejo lahko in težki predeli, da ga ne izvajamo s plovili in da je cilj rekreacije prav v tem, da vztrajamo ob obali in se ne predamo ob prvih težavah.

Poznamo obmorski in sladkovodni kostering. Ko pri prvem obdelujemo morsko obalo, se pri drugem prebijamo po obalah jez, ribnikov, močvirij ali rek.
V nadaljevanju boste izvedeli, kateri so najbolj čarobni kosteringi pri nas in v okolici…

Pustolovski razved

Razved je slovenska beseda za orientacijo, ki se jo le redko uporablja. Pa naj bo tokrat vsaj enkrat v naslovu. :=)
Razved je torej vsako usmerjeno gibanje in iskanje cilja v naravi oz. vsako usmerjeno napredovanje. Pustolovci poznamo 4 nivoje orientacije po težavnosti. Prvi dve sta zelo pogosti pri pustolovskih tekmah, drugi dve pa bolj pri posameznih podvigih zaključenih skupin (taborniki, rajdovci ipd).

NIVO 1 - GPS ORIENTACIJA. Bistvo je uporaba elektronskih navigacijskih naprav (ponavadi kar s naloženo kartografijo), ki nam vedno pokažejo naš položaj. Izziv je v tem, kako maksimalno izkoristimo napravo in v odločitvah, ali izbrati od naprave ponujeno pot (smer), ali izbrati svojo. Posebne zabave: sledenje, analiza poti, primerjava poti

NIVO 2 - KOMPAS ORIENTACIJA. Je najbolj običajna, klasična orientacija. Imamo kompas, ki nam pokaže le smeri neba, ne pa tudi naše lokacije, in karto. Izziv je vedno znova in znova v določanju svoje lokacije glede na razpoložljive podatke. Omogoča tudi posebne zabave – npr. hoja po azimutu, tekmovanja

NIVO 3 – KARTA ORIENTACIJA. Je veliko bolj težavna kot klasična. V tem primeru imamo samo karto, ne pa tudi kompasa. Veliko bolje je potrebno opazovati okolico in karto in narediti veliko več primerjav. Izziv je vedno znova in znova določati stran neba in svojo lokacijo. Omogoča tudi posebne kategorije: znan/neznan teren - odprt razgiban/zaprt enoličen teren, dan/noč

NOVO 4 - NIČELNA ORIENTACIJA. Ja najtežja in tu se moramo znajti na vse možne načine, saj nimamo skoraj ničesar - ne karte, ne kompasa in ne GPS-a. Največkrat imamo le namige: opis poti ali kako skico. Izziv te orientacije je pravilno tolmačenje opisa poti, morebitnih skic, fotografij in drugih namigov, odlično opazovanje okolice ter tudi komuniciranje z njo – spraševanje domačinov, variantno preizkušanje ipd. Omogoča veliko kategorij – od resnih (vaje preživetja), do lažjih iger (iskanje »zaklada«, orientacija po spominu, fotoorientacija itd.)

Na kateri nivo se pa vi najraje spustite?

Ko pridem na otok...

Ko pride človek pustolovskega kova na kakršenkoli otok, se začne zanj po defaultu odvijati pester pustolovski in raziskovalni program. To smo že velikokrat preizkusili, če ne drugega na hrvaških otokih.
Najprej si mora za osnovo vsak pustolovec ali pustolovka (po izgotovljenem čimboljšem zemljevidu) izbrati svojo dnevno turco, ki bo služila za vsakodnevno jutranje poživljanje npr. pred zajtrkom ali spanjem. To je karkoli - od vzpetine nad počitniškim bivališčem s cerkvico, pa do običajne sprehajalne/tekaške proge lungomare.

Potem pa se začne pravo osvajanje (1-10).

(1) Po stari pustolovski zapovedi pustolovec ne sme zapustiti otoka, ne da bi osvojil njegov najvišji vrha.
(2) Nadalje po stari rajdovski pustolovski zapovedi ne sme rajdovec zapustiti otoka, ne da bi osvojil tudi njegov drugi najvišji vrh.
(3) Samo po sebi je obvezno, da pustolovec na tekaški način »preizkusi« vse otoške turistične označene steze, ki povezujejo zanimive točke, npr. cerkvice, razglednike, zalive… Najbolje je to opraviti vsaj enkrat intenzivno - v enem kosu.
(4) Prav tako je umevno, da se prehodijo vse (ali vsaj vse smiselno dosegljive) označene planinske poti na otoku. Teh je vedno končno število in redko več kot 5 ali 10.
(5) Ali lahko vaša pustolovska duša zapusti otok, ne da bi po načelih ulične orientacije obšla prav vse skrivne zavite ulice, uličice, prehode in podhode starega mesteca ali vasi, kjer prebivate.
(6) Ali se za kolesarja ne ponuja na pladnju izkušnja iz vseh tistih nekaj cestic in kolovozov, ki jih ponavadi otok (ali naš del otoka) premore, da jih vse prekolesarimo in tako obiščemo se zalive, vasi, zaselke.
(7) Pravi pustolovec mora vedno otok tudi obiti – po obali, okoli in okoli. To je kostering okoli otoka, kjer si lahko pomagamo tudi s plavanjem. Pri večjih ali bolj razčlenjenih otokih, se dela kostering po delih, ali se naredi večdnevna ekspedicija.
(8) Podjeten pustolovec se bo odpravil iz enega obalnega mesteca v drugega (npr. po špezo ali po nakupih), kar s plavanjem ob obali, za seboj bo vlekel suho vrečo in bojo. Suho vrečo bo v trgovini napolnil in se vrnil peš ali prav tako s plavanjem – dober test drybaga (8).
(9) Veslanje je tudi pravi pustolovski šport. Glavni izzivi so veslanje okoli otoka, ali pa do sosednjega otoka ali otočka (9).
(10) Skoraj gotovo se na otoku nahaja vsaj eden od navedene trojice: plezalska stena, kanjon ali jama. Na pustolovcu je, da zadevo najde in oceni in osvoji v svojem pustolovskem slogu (10).

In tako naprej…še mnogo je pustolovskih aktivnosti na otoku.
Ker pa ima vsak otok zelo verjetno v okolici še manjše sosednje otoke in otočke, je spet samoumevno, da se na razne načine (plavanje, veslanje, jadranje) spravimo na prav vsakega od njih in tu v serialu se naša zgodba od 1 – 10 lahko ponovi… ;)

Crknite vsi skupaj

Ne ni to, kar mislite - da bi vas žalil in vam hotel slabo.

Prav nasprotno. Hočem dobro. Crknimo vsi skupaj je namreč koncept delovanja dobre in maksimalno homogene pustolovske ekipe.

Najprej - "crkavanje". To v športnem žargonu pomeni konec aktivnosti, ko se tekmovalec ali ekpedicist fizično zlomi - omaga ali pa ga kakšna zagata spravi do te mere, da mora odstopiti in tako spravi ob uvrstitev celo ekipo (oz. ob cilj celo ekspedicijo).

Poglejmo, kaj se dogaja slabo uigranim ekipam na AR tekmah štiric ali simuliranih pustolovščinah. Nekdo pride v krizo in le-te pravočasno ne deli z drugimi, o njej molči in nadaljuje do ireverzibilne točke, ko ni več možnosti popravka. Kmalu zatem "crkne".

Sotekmovalci nočejo ali ne znajo prepoznati agonije sotekmovalca, pobegnejo naprej, tam nervozno čakajo, opravljajo in so nejevolni.

Gre za obojestransko napako celotnega tima.

Tekmovalec v težavah mora pravočasnio opozoriti na svoje težave, to je takrat, ko je težava še rešljiva (ireberzibilna). V adventure raceju poznamo namreč veliko metod pomoči sotekmovalcem v krizi. Načeloma je rešljiv vsak problem, le če ga začnemo reševati pravočasno.

Ostali tekmovalci se morajo prav tako naučiti pravočasno prepoznavati težave in prve znake krize svojih sotekmovalcev.

Zgodba najbolj homogene ekipe bi morala biti taka, da se energija ekipe vedno prosto pretaka med člani le-te.

Vsak, ki mu jo v nekem trenutku potrebuje, jo dobi, in vsak, ki je je v nekem trenutku energijo sposoben deliti, jo dejansko podeli s člani skupine. Teoretično se tako ne more nikoli zgoditi, da nekdo od skupine "crkne" prej kot ostali.

Pri homogeni skupini je možno le dvoje in sicer, da crknejo vsi člani naenkrat, ali pa skupina preživi in doseže cilj.

Umetnost energije in njenega pretoka je, se ve, neskončna in na nas pustolovcih je, da to čimbolje izkoriščamo.

Alter scena?

"Vi ste itak vsi alter", mi pravi nek znanec, ko mu opišem svojo zadnjo prigodo.

Pa mi to da malo misliti -smo pustolovci res alter scena na področju rekreacije?

Alter pomeni drugačnost, posebnost, nasprotje in ponavadi tudi manjšino.

V skoraj vseh družbenih dejavnostih in sferah poznamo ALTERNATIVCE. Spomnimo se medicine, arhitekture, kulture, energetike, ekonomije, filozofije...

Za alternativce je ponekod značilno, da so trn v peti glavni struji, ali pa da so le posledica oz. logični upor posameznikov proti mainstreamu.

Kaj bi lahko rekli za pustolovce. Res smo neke vrste alternativci, saj počnemo (ali bi želeli početi) stvari, ki jih običajni rekreativci ne počnejo. Zakaj pa ne? Morda zato, ker jih ne zaintrigirajo dovolj, ali pa te naše drugačnosti običajni športniki sploh ne znajo predstavljati, kaj šele realizirati.

Po drugi strani pa za šport Adventure race na moremo reči, da gre za neko hudo alternativo, saj je pri nas že dokaj prepoznaven.

Prej bi se reklo, da je, če je že kaj alter, tista prava alternativa pač sam pustolovski življenjski stil - to je vsakodnevno razmišljanje oz.doktriniranost z podvigi in izzivi, ki jih večina niti ne sanja.

Če je torej biti pustolovec, biti alter, je to vsekakor ena kar fajn dobra alternativa. :))

Bedvedersi

Ali ste že slišali zanje? Za bedvederse.

To so tisti pustolovci, ki jih neustavljivo privablja slabo vreme. V nasprotju z ostalimi udeleženci ti na tekmah ali drugih izzivih, pa tudi na treningih, bedvedersi neizmerno uživajo v neugodnih vremenskih razmerah.
Tipični bedveders se bo tako na trening raje odpravil v dežju, mrazu, vročini ali močnem vetru. Gaženja visokega snega mu je ljubše od uporabe poti, spusti in veslanja po poplavnih vodah ga spravljajo v trans, privabljajo ga še megla, sodra, snežni meteži, nalivi, pa tudi dolga noč, polna luna, mlaj, vlaga, skratka vse, kar sešteje med nenavadne ali neugodne vremenske ali klimatske pojave.

Motivi bedvederznosti:
A-doživeti posebne občutke ob nenavadnih vremenskih pojavih.
Izhaja iz dejstva, da je običajno lepo vreme dolgočasno in zato ne prinaša več novih doživetij

B-potrditi dobro pripravljenost
Ta motiv izhaja iz dejstva, da naj bi bil dober pustolovec pripravljen na vsako situacijo

C-to je zanj edina možnost ali celo prednost
Ta motiv izhaja iz dejstva, da pustolovci morda nimajo možnosti drugače treniratiin jim je tako slabo vreme zlezlo pod kožo.


Vrste bedvedersov:

- vzdržljivostni (so v mejah subjektivnih nevarnosti slabega vremena, kjer je dejavnost ob dobri opremi in pripravljenosti razmerome netvegana - dež,mraz, vročina...)

- adrenalinski (posegajo v objektivne nevarnosti slabših razmer, ki so prepuščene naklučju in zato bolj tvegane - narasle reke, plazovi, strele....)

Dejstvo je, da je v vsakem pustolovcu tudi vsaj malo bedvedersa, ker drugače ne bi bil pustolovec :))

Samo sto nas (še) živi....

Pa je le konec sezone 2010. Vsaj tekmovalne. Pustolovci bomo seveda nadaljevali s svojimi in rajdovskimi podvigi in pustolovščinami.

Na zadnji tekmi sta se izkazala Jure in Aljaž. Jure je sicer športnik, a je prvič nastopil na AR, prav zaradi tega je uspeh toliko večji. Sam je izjavil, da mu je tekmovanje včeš in da še pride. Upamo, da bo res tako!!

Pa naših predvidevanjih je slovenska populacija tekmovalnih pustolovcev velika 100 ljudi z izmenjavo ca. 20%. To pomeni, da jih 20% (torej 20) ta šport v letu začasno ali stalno zapusti, 20 naleto pa je novih - to je takih, ki po prvem (največkrat slučajnostnem) nastopu v "branži" ostanejo in torej gredo potem še več kot enkrat na tekmo.

Naša formula je torej 100+/-20.

Jasno je, da je to mala številka in da nas je očitno manj tudi, kot je medvedov v slovenskih hostah. (no, teh je največ ca. 1000 = 10 medvedov na enega pustolovca) :)) Tudi prav.

Toda, kako povečati našo populacijo, da ne bomo "ogrožena vrsta".
To je vprašanje, s katerim se ukvarjajo tako organizatorji (ki bi radi na tekmah več ekip) in tekmovalci sami (ko iščejo sotekmovalce). Pri vsakem novopečenem pustolovcu (ali še bolj pri pustolovki) iskreno upamo, da bo ostal-a v našem športu.

Največkrat se opečemo pri vrhunskih šprtnikih iz drugih panog, ki le občasno pogledajo v AR, ali pa še to ne. Oni resda obvladajo eno disciplino, pri drugih pa se jim nerodno, če ne dominirajo. To je seveda logično, saj zmagoviti duh le stežke prenaša povprečje.

Tudi pri izkalcih adrenalina smo manj uspešni. Ti AR (adventure race) večkrat zamešajo z adrenalin race, kar pa se ponavadi izkaže za napako. Namreč: pri 100km trekingu skozi nepretrgan gozd ali npr. splavarjenju po 10 km dolgem jezeru s 3km/h, je spoznanje o adrenalinu na AR prav grenko :).

Najboljši za AR so gotovo vsesplošni dobri sportniki ali t.im. ambiciozni rekreativci. To so ljudje, ki delajo z užitkom in brez obremenjavanja vse po vrsti in vse jim prav lepo uspeva (četudi ne vrhunsko). Šest ali več dobro izvedenih disciplin, da lahko skupaj odlično partijo adventure raceja.

Osnovno pravilo je za vse novince - na komlicirajte in se nam pridružite. V nekaj mesecih vas bomo "shoblali" :)) in iz vas naredili dobre pustolovce. Vabljeni torej v novo sezono AR - 2011.

razmišljal janez


Kako narediti

Pred Škofjeloško avanturo 2010

Še nekaj dni nas loči od ponovnega poizkusa izvedbe Škofjeloške avanture, ki so jo v prvem poskusu septembra zaradi poplav odpovedali. To je hkrati zadnja tekma sezone 2010 in je združena z velenjsko tekmo v en sportni dogodek.

Tekmovali bomo na kratki 40km in dolgi 80km progi, pa tudi na mini avanturi.

Še vedno se kombinirajo ekipe za to tekmo in končne sestave bodo očitno znane tik pred tekmo. Dejstvo pa je, da bomo nastopili z večimi ekipami. Vsem želimo na tekmi veliko zabave in uspaha.