Pustolovski tek po mestu

Precej pomembna stvar je pri pustolovskem športu trening spremenljivih razmer. Idealno je, če lahko spremeljivost treniramo tako, da se okoliščine menjavajo zelo pogosto v znanih obvladljivih okvirjih.

Ena od takih stvari je na primer tekaška podlaga. Pustolovec naj bi bil navajen na vse vrste podlag. Obvladati mora tek po vseh zimskih podlagah - tudi po lužah (ali med njimi), pa po ledu in različnih vrstah snega (pršec, plundra, celc, valjanec, betonc, gnilc...)

:)

No, tako imamo pustolovci pozimi v mestih veliko srečo, da imajo ljudje različno afiniteto do čiščenja snega iz pločnikov pred svojimi hišami ali bloki. Nekaj ur do nekaj dni po sneženju vladajo namreč po mestu izjemno ugodne razmere za trening teka različnih podlag v poznanih okoliščinah.

Meščani se lotijo namreč svojega pločnika zelo različno in čistijo natanko od meje do meje svoje ograje oz. svoje pločniške pripadnosti.

Nekateri svoje pločnike do kraja očistijo in posolijo, tako da imamo opravka z asfaltom in morebitnimi lužami. Drugi očistijo do asfalta, a ne posolijo. Tu se ponoči naredi zaradi vlage plast ledu, ki popestri nalete tekačev in jih drži v pripravljenosti.

Na očiščene mestne površine lahko spet zapade nekaj centimetrov pršca, kar omogoča zanimiv doskok na nepredvidljivo podlago.

Nekateri meščani omogočijo na svojih pločnikih pustolovcem zanimiv tek po super ozki gazi, ki je enak širini njihove lopate. Odličen je to trening ravnotežja, posebej če se tekač srečuje z drugimi pešci.

Tudi plundra je primerna in obenem zabavna podlaga za trening doskoka in morebitno testiranje opreme. Velja pravilo, da so pravi pustolovci veliki ljubitelji plundre.

Neočičeni pločniki so pravi spekter različnih kombinacij zbitega, valjanega, globokega ali gnilega snega. Z malo sreče in spretno izbiro tekaške meste destinacije doživimo prave in željene kombinacije.

Najlepše od vsega pa je zagotovo polnočni tek po zasnešenem mestu (najbolj ob sneženju). Zvoki mesta so utišani v snežni zvočni izolaciji in tako smo sredi noči največkrat samo s svojimi stopinjami in sledmi v deviškem snegu.

Mesto je torej po sneženju pravi eldorado različnih podlag za trening teka, doskokov, ravnovesja, vzdržljivosti, prilagodljivosti in opremljenosti.

Edinstveno je to, da se toliko različnih in zanimivih podlag spreminja na tako kratki razdalji - to je na vsakih nekaj metrov - od hiše do hiše, od bloka do bloka. Na tako pravilno odmerjeno raznolikost bomo še v naravi težko naleteli.

Prav zato je na nas, da take ugodne trening razmere izkoristimo in upamo, da jih čim dalj šasa ne pokvari - snežni plug za pločnike...

Lunatik

Da so učinki polne lune pozimi se veličastnejši, se zavedajo ne le pustolovci, ampak mnogi ljubitelji zanimivih naravnih pojavov in stanj.

Polna luna sama po sebi res ni nek poseben fenomen, saj jo lahko uživamo 12krat v letu, če nam le vreme to dopušča.

Zimske celinke pa so vendarle nekaj posebnega iz naslednji razlogov:

1. Zrak je zelo suh takrat, ko je zelo mrzlo in zaradi tega je ozračje takrat razmeroma čisto. Svetilnost lune pride ob čistem ozračju do večjega izraza.

2. Če je sneg, je učinek popoln, saj se svetloba od tal odbija, kontrasti se pojačajo, če pa je vršna plast snega vsaj malo poledenela, je odboj veličasten. Zdi se, kot da bi bilo podnevi.

3. Pozimi na drevju ni listja, kar omogoča prodor luninega sija globoko v gozd. Igra sija in senc polne lune v gozdu je pravljična.

4. Prav pozimi se dogaja, da je luna v perigiju (perigee - prizemlje). To je točka, ko je luna na svoji poti najbližje zemlji. Razlika med najmanjšo in največjo možno oddaljenosjo lune od zemlje je lahko nekaj več kot 50.000 km. To pa se tudi menda lahko opazi, kar nenazadnje vidimo na sliki.

Zimske "celinke" so torej zelo zanimive in lepo je takrat ponoči delati ture.

Vse to pa ne pomeni, da polne lune tudi poleti niso simpatične, prav nasprotno, tiste so zelo romantične...

Manijak

Vsak, ki je vsaj malo pustolovskega duha, ve, da se moramo pustolovci znajti v vsakem okolju, pa naj bo to ponoči ali podnevi, in na vsaki podlagi - tudi brezpotju. Prav zaradi tega je potrebno trenirati tudi ponoči in sicer - nočni tek po brezpotju.


V teh zimskih večerih, ko celc odlično drži in je nočno poskakovanje po njem med drevesi prava poslastica, lahko ta užitek odlično kombiniramo s siceršnjim treningom.


Toda previdno - kaj lahko se vam pripeti neprijeten dogodek, točno tak, kot se je pripetil meni in to je to, da postanete "manijak!"

---

Dolgi delovni dan je povzročil, da sem se odpravil na nočni tek na Rožnik, ki, kot vemo, spada še k ljubljanskemu mestnemu parku. Rožnik je odličen hribček in od spodaj vodi nanj lepa, tekaško primerna cesta. Višinske razlike do vrha je natanko 85m. Cesta je ponoči tudi delno osvetljena. Rožnik je zelo primeren za nabiranje višincev, saj se lahko ves večer zabavamo z variantami teka nanj in različnih spustov. Že v eni sami uri se nam lahko nabere do 5 vzponov in več, kar je več kot 400m višinskega vzpona.

In to s pridom včasih tudi sam počnem - za zabavo in trening. Tudi sicer je mraku tam še nekaj tekačev, ki pa po osmi uri ponavadi vsi usahnejo. Noč ima očitno svojo moč. To pa ne velja za pustolovce :)

Tako sem tistega večera v temi tekal gor po cesti do cerkve in se divje in uživaško spuščal po brezpotni gozdni strmini - po krasnem celcu dol. V spodnjem delu sem tako kar padel iz gozda na začetek ceste, se obrnil in začel teži novi krog.

V enem od krogov pa se je pripetil neljub dogodek. Ko sem v naletu drznega in uživaškega spusta v temi spet skočil na cesto, sem se naenkrat kar znašel pred dvema dekletoma, tekačicama, ki sta tistega večera očitno zbrali skrajni pogum, da sta šli v mračnem večeru laufat na Rožnik.
Sam jih v bistvu prej sploh nisem videl, da prihajata oz. se pri moji brezpotni tekaški zabavi sploh nisem oziral na morebitne ljudi spodaj na cesti.

Ko sem torej iz teme, s kapo in rokavicami na rokah, naenkrat skočil iz gozda pred njiju, sta dekleti otrpnili v smrtnem strahu. Ena je še uspela spustiti grozljiv zvok, težko bi mu rekel krik. Ko sem se zavel, kaj se je zgodilo, sem bil že mimo deklet in sem po cesti že začenjal nov krog.

"Oprostita" sem jima le lahko zavpil nazaj, zavedajoč se, kako sem ju neprijetno prestrašil in prav nerodno mi je bilo gledati nazaj, kaj se šele ustavljati.
V odgovor dobil od zadaj slišal le eno samo besedo:

"Manijak!"


Od takrat naprej seveda še vedno treniram brezpotje, pa celc, pa noč, pa gozd in seveda vse skupaj, a vedno, ko pritečem iz gozda na cesto skušam prej ugotoviti, ali je morebiti na njej kak sprehajalec, tekač in kdo drug, ki bi ga utegnil s svojim nočnim skokom iz gozda na smrt prestrašiti.

Ja res čudna so ta naša pota pustolovska!

Papir(čk)ologija

Tema pozimi ni prav popularna, saj so tekaške, gorske in planinske poti v teh mesecih večinoma pokrite s snegom, pa vendarle so tudi pozimi obdobja, ko so poti kopne.

Zakaj pravzaprav gre? Gre za nenavadno rekreativno igrico v naravi oz. nenavadno kombinacijo gorskega teka ali krosa(trailrumunga) ali hitre hoje z osebnimi čistilnimi akcijami.

To igrico, ki nam lahko popestri trening, se lahko igramo prav vsi, ki se radi pospešeno gibamo po naravi in nas hkrati motijo odvrženi odpadki naših predhodnikov.

Igrico začnemo s pričetkom treninga - najboljše pogoje zanjo predstavljajo teki na znane okoliške hribe ali sredogorske vršace po ustaljenih, znanih markiranih poteh. Določimo si torej cilj/vrh, na katerega bomo tekli, nato pot, po kateri bomo tekli, in seveda približen tempo teka.

Pri tem se v najbolj banalni oz neprofesionalni obliki lahko ločimo: hitro hojo, nepretrgan tek, in tekmovalni oz. hiter tek. Pripravimo si tudi zapasne vrečice ali žepe za odpadke.

Največkrat izberemo tekmovalni ali nepretrgan tek. Pri prvem tečemo v hrib v zelo aktivnem tempu, pri drugem pa se trudimo odteči celoten vzpon nepretrgoma (brez naustavitev ali hoje).


Toda kakšno vlogo imajo pri vsem tem treningu papirčki in drugi odpadki, ki jih najdemo na pot, se boste zagotovo vprašali? To so naši bonusi na poti, oz če hočete vitaminčki - za tiste, ki veliko posegate po računalniških igricah.

Če nam torej med tekom v hrib na poti uspe videti oz. najti kakšen papirček ali drug manjši odpadek, se imamo pravico za trenutek ustaviti, ga pobrati, in to je dovolj za minimalen 1-2 sekundni počitek, ki smo si ga priborili z najdbo smeti. Vsaka pobrana smetka nam bo torej pri ustrezno aktivnem tempu izjemno veliko pomenila.

Pravi igralci te igre znajo izjemno prilagoditi tempo teka s pričakovano "onesnaženostjo" poti in pravzaprav njihov trening prehaja v pravo sočitje z najdenimi papirški in podobnimi smetmi na poti.

Nekaj primerov: Bolj je pot turistična in po pričakovanju onesnažena, bolj aktiven tempo si lahko privoščimo, saj so vmes zagotovljeni počitki. Poznavalci lahko take poti izkoriščajo za prave intervalne treninge.

Manj kot je pot onesnažena (in takih je na srečo pri nas vedno več), bolj se je potrebno za najdbo "vitaminčka" potruditi, natančno gledati predse in izkoristiti najmanjšo smetko, da jo lahko poberemo in si pri tem privoščimo tista dva globoka vdiha počitka. To je (pobiranje smeti namreč) v tej igri edina možnost kratkega počitka, sicer pa od prvotne zastavitve tempa nikakor ne smemo odstopiti.


Pri tem je potrebno vedeti tudi to, da se prav pri sklonjenem položaju (torej ko poberem smet) trebušna prepona postavi v tak položaj, da je izkoristek kapacitete pluč (pri treniranih) največji, zato nemalokrat opazujemo tekače pri počitku hiperventilirati v sklonjenem položaju.

Gre torej povsem za osebni pristop in zabavo. Če smo pri tem dovolj trmasti in se znamno držati svojih lastnih pravil igre, lahko v tej - tako imenovani pustolovski papirologiji zelo uživamo v igri, napredujemo v treningu in očistimo marsikatero pot.