Veseli december

Iz orbite se vračam na Zemljo. Zaradi motenj v komunikaciji se žal iz vesolja nisem uspel oglasiti.

Vidim, na naši pustolovski strani se je dogajanje meseca novembra razživelo. Jasno je torej, tudi če ne napišemo, da Pustolovec Rajd dela. Dela v soboto in nedeljo, dela med tednom. Ponudba dejavnosti je pestra, še posebej tisti z družinami si moramo čedalje bolj grizti ustnice in se doma usklajevati in iskati priložnosti za udeležbo. V ozadju se pletejo novi načrti in porajajo nove ideje. Malo spodbujeno s krtiko enega od sledilcev, malo pa tudi že prej, se, če malo izdamo, za Pustolovca pripravlja tudi prenova spletne strani, ki bo malce bolj oblikovana kot dosedanja (o tem se vsi strinjamo,pa nihce na glas ne govori). Oblikovalci ste seveda vabljeni, da ji daste, še preden ugleda luč sveta, svoj pečat.

V petek bo torej zaključno srečanje Pustolovca Rajda, hkrati pa bo to tudi začetno.
Ob tradicionlni rižoti se obeta še nekaj poslastic, za katerimi se vam bodo ali pa se že cedijo sline. Od totalne romantike do živalskega garanja. Povabljenci bodo v kratkih showih pokazali, kaj so, oziroma kaj bodo pustolovskega (=odbitega) počeli. Program poiščite na naši spletni strani.

Že v soboto in nedeljo se nam obeta začetek zanimivega programa, ki bo skušal malce bolj urejeno povezati in pripraviti tiste pustolvce, ki so malce bolj tekmovalno nastrojeni. Za naslednji ARS, ki bo praznoval desetletnico. Da ob hitrejšem napredovanju ne bo poškodb, da bomo za tekmovanja naslednje leto bolje fizično in psihično pripravljeni. Poleg večinoma individualnih treningov bomo posamezne discipline obdelali na tematskih vikendih, ki se bodo razvlekli v naslednjo pomlad. Če želiš, da bi se priključil "reprezentanci" Pustolovca Rajda, te bomo seveda z veseljem zaposlili.
Letošnji dosežki Pustolovca Rajda nam pri vsem skupaj pomenijo samo še dodatno motivacijo.

V naslednjem letu bomo skušali tudi ostale pustolovšičine in akcije Pustolovca razpisati malo prej. Zdaj je marsikomu razpis v zadnjem trenutku onemogočil, da bi se ga udeležil. Res je, da so nekatere pustolovščine malce omejene z vremenskimi razmerami, ampak vreme za pustolovce res ne bi smelo biti problem.

Posebej bo treba poskrbeti za oblikovanje baze. Potencialnim pustolovcem moramo pokazati, da so predsodki o tem, kaj zmoreš in kaj ne, le v glavah ljudi.

...
Same neumnosti streljamo naokrog.
kot da bi vedeli, da ne obstaja krog.
...
Ko me lovijo neveste, sam.
Ko so ljudi polne ceste, sam.
In vse dokler bo bolelo gledati v oči,
me bo srce razumelo, kam bežim.
... Siddharta,VI,Sam

Spanec

Spet ena ubijalska.

Sleepmonster. Vedno me je zanimalo, kako se telo odziva na pomanjkanje spanja. Žurov, ki so trajali kaj več kot do enih dveh zjutraj, nisem nikoli preveč dobro prenašal. Naslednji dan sem se zbudil zgodaj, pa čeprav sem budilko izklopil, da bi ja lahko malo potegnil. In potem sem bil cel dan matasat. In to neodvisno od tega, ali sem ponoči kaj spil ali pa abstiniral. Ta občutek je zadnja leta le še močnejši.

Danes bo isto. Deset kilometrov nad zemljo, polnoč, sonce sveti kot poleti. Še malo, pa se bomo vtirili v orbito. Na potovanju do Marsa bo občutek za čas, za dan in noč povsem izginil. Sonce bo le žareča krogla, ki se bo oddaljevala. Saj sem vedno želel spoznati Marsovce. Prve dni je vedno težko. Ko bi spal, je dan, in ko si buden, je noč. Če nimaš urnika, ki bi te držal v ritmu, se hitro vse sesuje. Vesoljček si že na Zemlji.

Ampak če si na adrenalinu, je drugače. Če je pred mano začrtan cilj in pot jasna, potem mi noč brez spanja ne pomeni kakšnega velikega problema. Telo je v gibanju, mišice ogrete, srce veselo bije. Spanec se, sploh če me vzdušje motivira, sploh ne prikrade. Imajo po navadi glava z izbiro poti dovolj dela. Ponoči itak, podnevi pa tudi.

V soboto sem bil na prvi tekmi Zimske orientacijske lige v Pliskovici. Hec res, da se je Zimska liga začela, še preden se je navadna končala. Skupinski štart, kontrole pa različne. Odbezljamo skupaj, pa že po nekaj minutah ostanem sam. In teren, super, deset metrov gor dol, totalen kras, poti nobenih, če pa že so, so pa v glavnem zaraščene. V glavnem gozd, sem in tja neizrazita jasa. Prve štiri kontrole poberem tako hitro, da pozabil, da sem četrto že pobral in odtečem v napačno stran. Seveda mi kmalu ni več nič jasno, in ko čez dobrih 15 minut po naključju naletim na naslednjo kontrolo, se mi zazdi, da bo treba še enkrat po četrto. Odtečem do tja in ugotovim seveda, da sem tam že bil. Naprej gre bolj ali manj gladko, grem bolj previdno, da se ne bi še enkrat izgubil. "Kako bi bilo tu ponoči?" se sprašujem, ko sredi gozda odkrivam skrite kontrole. "Po mojem bi bil lahko celo noč v gozdu", si mislim, in napredujem. Rezultat seveda na koncu ni tak, kot bi si želel. Malo treninga bo potrebno, škoda, da si nisem utrgal časa za udeležbo na trening kampu.

Na pustolovskih tekmovanjih je orientacija sicer lažja, vseeno pa je dobro, da vsaj eden v ekipi sledi poteku poti na karti. Še bolje dva, saj se, posebno, ko utrujenost zmanjšuje prisebnost, hitro zgodi, da narediš napako. In če se dva ne strinjata, potem je to znak, da je treba malo bolje pogledati na karto.

Še bolje je, če branje karte obvlada celotna ekipa. Hodeči počitek pride vsakomur prav, sploh če tekmovanje/ projekt/ pustolovščina traja več kot en dan in eno noč. Prva budna noč ne predstavlja problema, druga pa že prinaša s sabo privide. Letos na ARSu je bilo kar zanimivo. Pohorje je oživelo, v nobenem trenutku nismo bili sami. Nekateri sicer niso hoteli priznati, da drobne škrate, ki so nas opazovali izza dreves, prav razločno vidijo... 

No, da končam po enem tednu, ritem se je sesul, vsak dan dve tri ure spanja, se sreča, da imamo simulacijo bazena. tam se tolk utrudim, da lahko nekaj ur mižim.
 drugače bi me pa tale breztežnost ubila. elektrode na glavi me vedno znova opomnijo, da nisem doma. potovanje na Mars je naporna stvar.

Danes se Rajd loteva pustolovskega križevega pota. Nebeški razgledi so se po ledeni noči odprli po neodkriti bližnji okolici Ljubljane

lep pozdrav iz orbite.

psiho glikogen

Štart čez dve minuti.
Današnja pustolovščina se začenja. Vam na koncu zaupam njen cilj in ostale podrobnosti s poti. Nisem najbolj razpoložen, novice od nesrečah na minskem polju na Jahorini in Paklenici mi ne gredo iz glave. Vzroka tokrat nista bila trd pristanek in padec, pač pa mina in odlomljena skala.


Štart kot po novadi, s piščalko. Pospešim in opazujem zadnje sončne žarke, ki se poigravajo z žicami na vhodu v mesto. Vožnja med pšeničnimi polji, začetek novembra, toplo, kot bi bil september. Pa se zemlja vseeno pripravlja k počitku. Če drugega ne, je dan vse krajši. Pravi pustolovec ne pozna počitka. Prilagodi se razmeram in iz vsake situacije potegne najboljše. Čeprav je včasih težko.

Zadnjič se mi je pri menjavi s trekinga na rolarje zgodilo, da se je drobna udarnina, ki sem jo pridelal pri nekem spustu nekje vmes, spremenila v moro. Pri vsakem odrivu je jezik rolarja pritisnil nanjo, bolečina se je razširila do glave. Nič ni pomagalo, da sem stiskal zobe in si dopovedoval, da bo se mi bo prag bolečine dvignil in da bo vse v redu. Kot tipičen predstavnik moškega spola sem javkal takrat, ko bi ženske predstavnice modro molčale in potisnile bolečino v podzavest. Isto se je zgodilo letos na ARSu. Trije mladci ( vsi trije s froci in okrog štiridesetih, ki se nam nič ne mudi, da bi se čutili zrele moške v srednjih letih) smo sredi noči po pohorskih strminah javkali in moledovali, da žulji, ki so se kot posledica celodnevnega trekinga počasi in zanesljivo pojavili na podplatih, ne bi tako zbadali in vsak trenutek opozarjali sami nase. Naša mladenka (ne le po srcu) je bila čisto tiho in na trenutke se mi je zazdelo, da je to pač posledica let in stare kože. Pa koža ni bila ne vem kako stara, nekaj mesecev nazaj je pod žuljem na istem mestu nastala nova. Na cilju se je izkazalo, da seveda se ji je zdelo pod častjo, da bi se nam pri cviljenju pridružila, čeprav njene težave niso bile nič manjše.

Torej, tistih nekaj deklet, ki se udeležuje daljših pustolovskih tekmovanj, je torej že kar prirojeno prekaljenih, sicer jih ne bi srečali tam, hkrati pa je pri pustolovcih deležnih več pozornosti, kot bi si jo same morda želele oziroma pričakovale. Od njih je odvisno preživetje marsikatere ekipe, ki bi se sicer razblinila kot zvezdni prah. Pravi pustolovski team nastane okoli punce (če zaradi drugega ne pa zaradi pravil tekmovanja). Moški člani ekipe so zamenljivi in posledica bolj ali manj posrečene izbire.

Izbira vsekakor ni posrečena, kadar pride v ekipi do trenj, ki jo pripeljejo do odstopa že prvi dan. To se redko zgodi, dostikrat pa je to pogojeno z vremenom in nepredvidenimi dogodki, ki jih je sicer vsaka pustolovščina itak polna. Največkrat se trenja med vsemi ali pa le nekaterimi člani stopnjujejo z utrujenostjo in imajo vzrok v karakternih lastnostih posameznika oziroma nezdružljivimi lastnostmi različnih članov. Največkrat tako pride do njih drugi dan, ko je do cilja še daleč in motivacija za doseganje skupnega cilja vsaj v večini pade. Takrat še posebej pride do izraza vloga motivatorja, ki ekipi priskrbi "psiho glikogen". Ni treba, da se svoje vloge zaveda, lahko pa s svojimi dejanji bistveno pripomore h končnemu uspehu. Zaradi njegovih dejanj se napetost med člani lahko razelektri, težave, ki se vsakemu od članov kopičijo v člavi, pa postanejo premostljive.  

Ni dobro, če tisti, ki so že po naravi bolj kolerični, ne znajo kontrolirati svojega karakterja, še posebej v pustolovskih situacijah in pa kadar je v njihovi bližini poudarjen flegmatik. Pogosto je lahko slednji, čeprav ničhudegasluteč,  vzrok za premnogi zaplet. Posebej pri večdnevnih pustolovščinah, ko začno misli tekati sem in tja, nenadne spremembe razpoloženja (na slabše) nikomur ne denejo dobro. Za njihovo uravnavanje pa gre kar nekaj energije, ki jo sicer še kako manjka pri premagovanju nalog.
Tudi zato postane prava pustolovka ključna v ekipi, saj prekaljena lahko prevzame vlogo katalizatorja. Samo s svojo prisotnostjo lahko usmeri v napačno smer puhtečo energijo v pravo smer.

Treking do železniške postaje Torino Porta Nuova, vlak Torino-Milano, vlak Milano-Tržič, avto Tržič-Ljubljana. Skupen čas osem ur - ravno ustreza merilom Pustolovca Rajda za pravo pustolovščino. Skupna razdalja - dva ARSa. Štart podnevi, cilj ponoči - klasika. Udeležba - mednarodna. Ena ekipa prišla na cilj, ostali so se nevede po odsekih udeleževali dogodka.