Amerika pri nas

Preberite izvrsten uvodnik Andreja Stritarja k novembrski številki Planinskega vestnik.

link je ta, odrolaj dol do konca strani:

www.planinskivestnik.com

Tema zadeva seveda tudi pustolovce in razjasnjuje, zakaj je vedno več privatnih površin ograjenih. Samo upamo lahko, da Amerike pri nas še dolgo ne bo.

Lovci in pustolovci

Pa naj bo tokrat ena lovska - o lovcih.

Pustolovci in lovci sta dve sila različni druščini z zelo podobnim imenom. Pustolovci lovimo pustolovščine - torej izzive in doživetja, lovci pa lovijo živali. To je za njih doživetje. Osebno ne poznam človeka, ki bi bil hkrati pustolovec in član lovske družine.

Osnovna načela lova sicer govorijo o lovu kot dejavnosti za zaščito in uravnavanje živalskega sveta v naravnem okolju (ker se sam sistem menda ne zna uravnavati). Ljubitelji narave in vsega živega pa se ne moremo znebiti občutka, da gre večini lovcem po glavi le ena stvar - to je ODSTREL!

Ali ste že kdaj slišali, da bi se lovci v vaški gostilni hvalili, kako so tlačili seno srnicam v krmišče? :) Pa si klub temu imajo veliko za povedati in upam, da res pretiravajo.

Ampak pozor, post ni namenjen kritiki lovcem. Ugotavljam, da ima lov, tako kot je trenutno še vedno organiziran, tudi nekaj takih (na pol koristnih) stvari, ki so zanimive za nas pustolovce. To so:

1. Lovska koča - lovske koče lahko služijo kot odlični ciljni objekti pri treningu orientacije (npr. azimutiv) v zaprtem gozdu. Včasih se da v njih tudi popiti pivo...

2. Lovska pot - lovske poti veljajo za poti v bolj odmaknjene predele. Njihov začetek je ponavadi skrit, zato so te poti včasih kar mistične. Lovske poti niso markirane in so znane po lepi nadelavi, udobnih (pa čeprav včasih drznih) prehodih v obliki lepih okljuk ipd. Lovske poti so enostavno lepe.

3. Lovske preže - s prežami si pomagajo lovci nagledati plen, ki ga tja ponavadi privabijo s krmišči. Za nas so preže zanimive kot topografski objekt za orientacijo, kot objekti za začasno deponijo opreme na pustolovščinah in kot zavetje za počitek ali celo prenočišče na dolgih in napornih podvigih.

4. Lovska organizacija. Organizacija lova temelji na načelih prostega prehoda v naravnem okolju in organiziranosti v lovske družine, ki imajo svoje rajone. Lov se torej odvija v vseh gozdovih, neodvisno od lastništva. Novejši veleposestniki se zelo trudijo, da bo imeli lastne privatne pravice v svojih gozdovih, kar posledično pomenilo omejevanje dostopa do njihovih gozdov.

Klasični primer drugačne urejenosti lova je Avstrija, kjer le lov (pa tudi ribolov) v domeni lastnika zemljišča. Vsi že dobro poznamo našega koroškega onostranega Slovenca Pawlitscha (Pavličevo sedlo) in njegovih gozdov tik čez mejo, kjer bog ne daj, da bi kdo (razen njegovih visokih lovskih gostov) stopil v njih in uporabljal njegove gozdne ceste. Iz istega lovskega nagona je dolga leta preprečeval odprtje mejnega prehoda Pavličevo sedlo, dokler niso zgradili obvoza mimo Lesnika.

Pustolovci in lovci imamo torej skupno to, da se zavzemamo za proste prehode skozi naravno okolje. Tukaj smo z njimi (proti vedno bolj agresivnim velelastnikom) v istih bojnih vrstah oz. in po načelu javnega dobra skupaj tulimo v isti rog.

Ali pa je to prikrito sodelovanje (prav zaradi nekaj taistih rogov na njihovih stenah), z naše strani moralno sporno, ali ne, pa presodite sami.

Bodo Hrvati spreobrnili Slovence?

Tokrat je post namenjen Treking ligi.

Ve se - te serije tekmovalnih trekingov imamo tako v Sloveniji (STL), kot na Hrvaškem (HTL). A zdi se, da je tovrstna rekreacija o obeh državah zaobjela precej različni ciljni publiki.

Če je za večino hrvaških trekerjev glavni motiv sproščena zabava in izvirna rekreacija, se zdi, da je v Sloveniji glavno tekmovanje, zmagovanje - torej hitrost, tek in čim manj skritih presenečenj. Slabši ne pridejo na dogodek, ker so preveč "slabo pripravljeni" ipd.

Zadnje leto opažamo izrazito diferenciacijo hrvaških trekingov, kjer je vsaka lokacija zaobjela neko svojo zgodbo oz. značaj - pa naj si bo to:

- v težini tekmovanja (npr. zelo težki Učka treking, Velebit ipd.),

- obliki tekmovanja (Škraping),

- v sami izvirnosti proge (Mosor, Cres),

- v izvirnih popestritvah oz nalogah na progi (Medo Trek, KITA od Tartufa, Škarpena-Ugljen),

- pa vse do veselih obtekmovalnih dejavnostih (Rabski treking)

Če se slovenski trekerji skoraj vedno zadovoljni vračajo iz Hrvaške in nam v stilu "poslušajte, kaj so si spet tam zmislili" pripovedujejo svoje tamkajšnje zgodbe, je na drugi - naši strani obveljalo dejstvo, da se vse takšne in drugačne novosti, pogruntavščine in eksperimenti v Sloveniji le stežka primejo.

Izgleda, da ima slovenski treker raje klasiko in bolj uživa v teku ob GPS-u na svojih visikogorskih označenih progah gor in dol po lepih slovenskih Alpah, kot pa da bi se med tekmo še mučil z roadbookum, ugankami, ukanami in posebnimi nalogami organizatorjev. Isto velja morda tudi za organizatorje.

Veliki uspeh zadnjega, novembrskega trekinga na Hrvaškem z imenom KITA od Tartufa v Istri, na katerem je sodelovalo tudi veliko Slovencev, pa je morda prelomnica. Veliko sporočil je STL dobila od udeležencev s sporočilom, da tudi v Sloveniji hočemo takšne zanimive trekingaške igrice, kjer do cilja ne veš, kdo pije in kdo plača.

Ali bodo torej Hrvati spreobrnili slovenske organizatorje in udeležence, da bomo tudi pri nas v novi sezoni imeli namesto tekaških trekingov bolj pustolovske trekinge?

Da bi jim le uspelo...

Božji dar in socialistično nasledstvo

O kosteringu, ki pomeni premagovanje obale na daljše razdalje, sem že pisal in glede te pustolovske discipline imamo pri nas kar veliko srečo. V Sloveniji lahko namreč po zaslugi Zakona o vodah in leta 2002 (Ul 67/02) nemoteno dostopamo do obale vseh površinskih voda – torej morja, jezer, rek…

Obala je v naši miselnosti sestavljena iz:
- vode (uradno so to površinske vode)
- vodnega zemljišča (=zemljišče na vodnem dnu do najvišjega stika voda-kopno) – pri morju do višine plime, pri jezerih do najvišjih vodostajev in pri rekah do značilne spremembe geomorfologije
- priobalnega zemljišča (zemljišče, ki se neposredno stika z vodnim zemljiščem) – pri morju 25m, pri jezerih in večjih rekah – 15 m, pri ostalih vodah – 5m)

Kakorkoli že to dobrino imenujemo, recimo - božji dar ali socialistično nasledstvo, ta pravica izhaja iz dejstva, da so vode, vodna in priobalna zemljišča v Sloveniji (in tudi na Hrvaškem) javno dobro. Zadeve so žal takoj za mejo npr. v Avstriji že popolnoma drugačne.

Po 38. Členu Zakona o vodah mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti nacionalnega interesa, npr. Luka Koper).

37. člen Zakona o vodah določa naslednje: Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

S samim prehodom pustolovca po obali se vsekakor ne dela škoda, zato lahko pustolovci v Sloveniji prosto in brez strahu načrtujemo vse vrste kosteringov ob slovenskih vodah, brez strahu, da bi nas ob tem kdo smel preganjati. Podobno je na Hrvaškem.

Seveda so pri tem izjeme in vse večkrat tudi egoistična tolmačenja novih lastnikov priobalnih zemljišč, ki bi najraje zagradili svoje parcele prav do vodnega zemljišča in s tem onemogočili prehod pustolovcem čez priobalno zemljišče.

Kdaj je zapora upravičena in kdaj ne, bomo razpravljali v enem od naslednjih postov, dejstvo pa je,da pustolovci znamo reševati tudi take zadeve in na srečo tudi kdaj zabresti v vodo.

Mar bi rekel, da smo se le sprehajali...

Zgodilo se nam je enkrat, da smo izvajali pustolovščino prav na 8. Februar, Kulturni dan. Za lokacijo smo izkoristili Vrbo - srečno, drago vas domačo.

Program pustolovščine je bil pester. Šlo se je krožno iz Vrbe v Vrbo na 4 načine. Bilo je za tisti čas hudičevo mrzlo.

S kolesi smo tako začeli sredi noči v Vrbi na Gorenjskem in se čez hribe (Jamnik pri Dražgošah) prebili do Kranja, kjer smo ujeli odprtje kranjskega olimpijskega bazena. Tam smo odplavali 750m in od tam naj bi tekli na smučeh čez Zlato (kranjsko) polje do Naklega in se nato priključili običajnim tekačem, ki na ta dan tečejo iz Kranja v Vrbo (Prešernov tek).
Pustolovščino smo tudi res zadovoljivo končali 8. februarja dopoldan v Vrbi na slovesnosti.

V mrazu je bilo na slovesnosti zbranih veliko ljudi in tudi novinarjev, ki so intervjuvali in snemali tudi tekače in pohodnike, ki so se tisti dan potrudili peš do Prešernove vasice.

Nenadoma, ko nas zagledajo, se televizijska ekipa s kamero in mikrofonom obrne proti meni:

»No...in od kje pa ste vi pritekli sem, v Vrbo?« me vpraša simpatična novinarka z nadetim nasmeškom, za katerim se je skrivala nejevolja, ker so jo v tem mrazu napodili delat na teren.

»Mi pa smo šli iz Vrbe v Vrbo,« ji odgovorim in se (po vsej verjetnosti) malo bedasto nasmejem.

»Aha…« reče in se naredi, da ne sliši dobro. Misli, da je čuden začetek dialoga pač neka fora in upa, da ni naletela na lokalnega pijančka, ki zdaj nekaj blodi. Pa vendar vztraja naprej in me vprašuje dalje: »Kako pa je bilo teči po tem mrazu?«

Jaz pa: »Hmm, najprej nismo tekli, štartali smo v bistvu s kolesi, zvečer, no pravzaprav sredi noči, prav tukaj v Vrbi in se nato v snegu čez Radovljico in Kropo gonli do Dražgoš…«
Pri tem ji s kazalcem pridno kazal sem ter tja po zasneženih hribih naokoli, »..no tam gori na Jamniku je bilo najbolj veselo, saj cesta ni splužena in je bilo potrebno s kolesom gaziti, potem smo se spustili pri minus 10C v dolino Besnice in od tam se spustili do Kranja…«

»Kako pa…« me skuša ustaviti, jaz pa naprej.

»No, v Kranju smo šli takoj zjutraj v bazen pa odplavali na hitrco enga tekmovalnega triatlončka, to je veste 750m, pa saj smo hotli več, vsaj 1500m, ampak smo se bali, da nam bodo tekači ušli…«

Novinarka je dobila mučen obraz in veka ji je začela trzati, saj ji je bilo očitno, da je naletela na šaljivca, ki si jo je, ubogo revico v mrazu, skušal privoščiti in si zdaj pred kamero daje duška.

»Takoj ko smo pritekli iz bazena, smo imeli turno tek s smučmi, veste… čez polje do Naklega, saj veste zlato polje...«

Novinarka si je zdaj očitno priznala, da je žrtev zabavljača in je jela nestrpno pogledovati naokoli, kamerman pa je vseeno še vztrajal s snemanjem, kar mi je dalo nov zagon.

»Izkazalo se je, da ni časa za zapleteno logistiko, zato smo kar začeli teči brez smučk čez polje. Tekači, ki so štartali v Kranju, so nam očitno malo ušli in potrebno jih je bilo uloviti…« sem navdušeno pripovedoval zgodbo.

»Ja, pa kaj še...nakladač« si je mislila zagotovo novinarka globoko v sebi in se prestopicala ter migala kamermanu, naj me že enkrat ukine. Jaz pa naprej:

»nobeden od nas sploh ni poznal prave, uradne tekaške poti do Vrbe…veste, pri nas nikoli se smemo vedeti tras v naprej. Če bi vsaj eden…«

No, to je izbilo sodu dno in so me, zdaj pa čisto zares, ukinili. Oba, novinarka in kamerman sta se v hipu obrnila okrog, do prvega mimoidočega in proti njemu začela, kot sta navajena: » No, koga še imamo tukaaaj…«

In na tak način so novinarji posneli našo pustolovsko zgodbo. A zaradi slabega PR-ja z njo žal nisem bil preveč uspešen in so me seveda kasneje izrezali.

Tako se pač godi nam, pustolovcem...mar bi rekel, da smo se v pol urce peš malo sprehodili sem ter tja do Vrbe. Ja točno, to bi bilo mnogo bolje…bi bil vsaj na televiziji…