O kosteringu, ki pomeni premagovanje obale na daljše razdalje, sem že pisal in glede te pustolovske discipline imamo pri nas kar veliko srečo. V Sloveniji lahko namreč po zaslugi Zakona o vodah in leta 2002 (Ul 67/02) nemoteno dostopamo do obale vseh površinskih voda – torej morja, jezer, rek…
Obala je v naši miselnosti sestavljena iz:
- vode (uradno so to površinske vode)
- vodnega zemljišča (=zemljišče na vodnem dnu do najvišjega stika voda-kopno) – pri morju do višine plime, pri jezerih do najvišjih vodostajev in pri rekah do značilne spremembe geomorfologije
- priobalnega zemljišča (zemljišče, ki se neposredno stika z vodnim zemljiščem) – pri morju 25m, pri jezerih in večjih rekah – 15 m, pri ostalih vodah – 5m)
Kakorkoli že to dobrino imenujemo, recimo - božji dar ali socialistično nasledstvo, ta pravica izhaja iz dejstva, da so vode, vodna in priobalna zemljišča v Sloveniji (in tudi na Hrvaškem) javno dobro. Zadeve so žal takoj za mejo npr. v Avstriji že popolnoma drugačne.
Po 38. Členu Zakona o vodah mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti nacionalnega interesa, npr. Luka Koper).
37. člen Zakona o vodah določa naslednje: Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.
S samim prehodom pustolovca po obali se vsekakor ne dela škoda, zato lahko pustolovci v Sloveniji prosto in brez strahu načrtujemo vse vrste kosteringov ob slovenskih vodah, brez strahu, da bi nas ob tem kdo smel preganjati. Podobno je na Hrvaškem.
Seveda so pri tem izjeme in vse večkrat tudi egoistična tolmačenja novih lastnikov priobalnih zemljišč, ki bi najraje zagradili svoje parcele prav do vodnega zemljišča in s tem onemogočili prehod pustolovcem čez priobalno zemljišče.
Kdaj je zapora upravičena in kdaj ne, bomo razpravljali v enem od naslednjih postov, dejstvo pa je,da pustolovci znamo reševati tudi take zadeve in na srečo tudi kdaj zabresti v vodo.
Obala je v naši miselnosti sestavljena iz:
- vode (uradno so to površinske vode)
- vodnega zemljišča (=zemljišče na vodnem dnu do najvišjega stika voda-kopno) – pri morju do višine plime, pri jezerih do najvišjih vodostajev in pri rekah do značilne spremembe geomorfologije
- priobalnega zemljišča (zemljišče, ki se neposredno stika z vodnim zemljiščem) – pri morju 25m, pri jezerih in večjih rekah – 15 m, pri ostalih vodah – 5m)
Kakorkoli že to dobrino imenujemo, recimo - božji dar ali socialistično nasledstvo, ta pravica izhaja iz dejstva, da so vode, vodna in priobalna zemljišča v Sloveniji (in tudi na Hrvaškem) javno dobro. Zadeve so žal takoj za mejo npr. v Avstriji že popolnoma drugačne.
Po 38. Členu Zakona o vodah mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti nacionalnega interesa, npr. Luka Koper).
37. člen Zakona o vodah določa naslednje: Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.
S samim prehodom pustolovca po obali se vsekakor ne dela škoda, zato lahko pustolovci v Sloveniji prosto in brez strahu načrtujemo vse vrste kosteringov ob slovenskih vodah, brez strahu, da bi nas ob tem kdo smel preganjati. Podobno je na Hrvaškem.
Seveda so pri tem izjeme in vse večkrat tudi egoistična tolmačenja novih lastnikov priobalnih zemljišč, ki bi najraje zagradili svoje parcele prav do vodnega zemljišča in s tem onemogočili prehod pustolovcem čez priobalno zemljišče.
Kdaj je zapora upravičena in kdaj ne, bomo razpravljali v enem od naslednjih postov, dejstvo pa je,da pustolovci znamo reševati tudi take zadeve in na srečo tudi kdaj zabresti v vodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar