Mar bi rekel, da smo se le sprehajali...

Zgodilo se nam je enkrat, da smo izvajali pustolovščino prav na 8. Februar, Kulturni dan. Za lokacijo smo izkoristili Vrbo - srečno, drago vas domačo.

Program pustolovščine je bil pester. Šlo se je krožno iz Vrbe v Vrbo na 4 načine. Bilo je za tisti čas hudičevo mrzlo.

S kolesi smo tako začeli sredi noči v Vrbi na Gorenjskem in se čez hribe (Jamnik pri Dražgošah) prebili do Kranja, kjer smo ujeli odprtje kranjskega olimpijskega bazena. Tam smo odplavali 750m in od tam naj bi tekli na smučeh čez Zlato (kranjsko) polje do Naklega in se nato priključili običajnim tekačem, ki na ta dan tečejo iz Kranja v Vrbo (Prešernov tek).
Pustolovščino smo tudi res zadovoljivo končali 8. februarja dopoldan v Vrbi na slovesnosti.

V mrazu je bilo na slovesnosti zbranih veliko ljudi in tudi novinarjev, ki so intervjuvali in snemali tudi tekače in pohodnike, ki so se tisti dan potrudili peš do Prešernove vasice.

Nenadoma, ko nas zagledajo, se televizijska ekipa s kamero in mikrofonom obrne proti meni:

»No...in od kje pa ste vi pritekli sem, v Vrbo?« me vpraša simpatična novinarka z nadetim nasmeškom, za katerim se je skrivala nejevolja, ker so jo v tem mrazu napodili delat na teren.

»Mi pa smo šli iz Vrbe v Vrbo,« ji odgovorim in se (po vsej verjetnosti) malo bedasto nasmejem.

»Aha…« reče in se naredi, da ne sliši dobro. Misli, da je čuden začetek dialoga pač neka fora in upa, da ni naletela na lokalnega pijančka, ki zdaj nekaj blodi. Pa vendar vztraja naprej in me vprašuje dalje: »Kako pa je bilo teči po tem mrazu?«

Jaz pa: »Hmm, najprej nismo tekli, štartali smo v bistvu s kolesi, zvečer, no pravzaprav sredi noči, prav tukaj v Vrbi in se nato v snegu čez Radovljico in Kropo gonli do Dražgoš…«
Pri tem ji s kazalcem pridno kazal sem ter tja po zasneženih hribih naokoli, »..no tam gori na Jamniku je bilo najbolj veselo, saj cesta ni splužena in je bilo potrebno s kolesom gaziti, potem smo se spustili pri minus 10C v dolino Besnice in od tam se spustili do Kranja…«

»Kako pa…« me skuša ustaviti, jaz pa naprej.

»No, v Kranju smo šli takoj zjutraj v bazen pa odplavali na hitrco enga tekmovalnega triatlončka, to je veste 750m, pa saj smo hotli več, vsaj 1500m, ampak smo se bali, da nam bodo tekači ušli…«

Novinarka je dobila mučen obraz in veka ji je začela trzati, saj ji je bilo očitno, da je naletela na šaljivca, ki si jo je, ubogo revico v mrazu, skušal privoščiti in si zdaj pred kamero daje duška.

»Takoj ko smo pritekli iz bazena, smo imeli turno tek s smučmi, veste… čez polje do Naklega, saj veste zlato polje...«

Novinarka si je zdaj očitno priznala, da je žrtev zabavljača in je jela nestrpno pogledovati naokoli, kamerman pa je vseeno še vztrajal s snemanjem, kar mi je dalo nov zagon.

»Izkazalo se je, da ni časa za zapleteno logistiko, zato smo kar začeli teči brez smučk čez polje. Tekači, ki so štartali v Kranju, so nam očitno malo ušli in potrebno jih je bilo uloviti…« sem navdušeno pripovedoval zgodbo.

»Ja, pa kaj še...nakladač« si je mislila zagotovo novinarka globoko v sebi in se prestopicala ter migala kamermanu, naj me že enkrat ukine. Jaz pa naprej:

»nobeden od nas sploh ni poznal prave, uradne tekaške poti do Vrbe…veste, pri nas nikoli se smemo vedeti tras v naprej. Če bi vsaj eden…«

No, to je izbilo sodu dno in so me, zdaj pa čisto zares, ukinili. Oba, novinarka in kamerman sta se v hipu obrnila okrog, do prvega mimoidočega in proti njemu začela, kot sta navajena: » No, koga še imamo tukaaaj…«

In na tak način so novinarji posneli našo pustolovsko zgodbo. A zaradi slabega PR-ja z njo žal nisem bil preveč uspešen in so me seveda kasneje izrezali.

Tako se pač godi nam, pustolovcem...mar bi rekel, da smo se v pol urce peš malo sprehodili sem ter tja do Vrbe. Ja točno, to bi bilo mnogo bolje…bi bil vsaj na televiziji…