Sam mim me pust

Pohorske širjave, okoli 1000mnv…Pustolovščina na vrhuncu, morda nam tokrat uspe. Za nama je že 15ur, utrujena in zaspana poganjava pedala po slabi gozdni cesti. Naprej in naprej. To je edina pot, ki naju pripelje na želeni cilj.

Tedaj pa.

Pred naju se postavi možakar, ki je ravno skočil iz traktorja, ki ga je upravljal njegov pajdaš. Nekam so peljali drva.

»Hej vi, kam pa kam, nea morte tu naprej!!! Gremo nazaj!« reče odločno.

»Kako ne mormo naprej, saj je vendar gozdna cesta« sva rekla midva – pustolovca, v en glas.

»Tu je naša privatna cesta, nimaš kaj iskat tu, lepo ti piše spodaj na tabli, kaj ti slep al kaj si?!!«

»Aja, oprostite sva prišla od strani iz gozda, pa nisva vidla.«

»Ne me jebat, kaj sn reko, to je naša cesta, jaz nea vem, kaj vsi silite sem, tu se nea gre več nikam naprej, to je naša goša! Ite nazaj pa tam gurta, tam je glavna cesta.«

»Oprostite, mi smo Pustolovec Rajd, pa mamo pustolovščino – prečenje koridorja po nadmorski višini 1.000m. Že 15 ur sma na poti in še nisva niti enkrat skrenla s koridorja, rada bi bla stoprocentno uspešna. Evo poglejte, tu je naš razpis pustolovščine. Ali lahko gremo mimo?«

»Če sn reko, da nea morta tu čez, nea morta tu čez!!! Ne se hecat pubeca, gremo dulta!!«

»Ampak…«

»Gremo, gremo, dost vas mam s totimi beciklami, samo škodo delate, pa gobe išete po lejsi, pa veje lamate…«

»Poglejte, mi smo samo pustolovci, pa bi radi samo mimo…«

»Ti bon jaz dao pese pa lovce! Ne me jebat, kaj te ti si za en lovec, ja ja toti so eni pravi, kaj češ da jaz gren po puško, teuš vido kaj je lovec!!!«

»Samo malo, samo malo...pomirte se…dajmo samo pogledat na karti, kje smo in kje je vaš gozd! Evo tu na karti je...«

»Ka te maš tou, kataster al ka maš…boš ti meni zaj govoru kaj je moje, pa kaj neje moje, pa kaj si ti nor…kaj češ ti da motorko vužgen!! «

»Čakte, čakte! Oprostite prosim, samo če bi nama lahko povedali, do kje zdaj v bistvu ne smeva in od kje naprej spet smeva?«

»Ka si zaj reko!«….. Wroooommm!!!!!!

»Dobro, dobro, že greva nazaj, saj vam nič nočeva, sam mimo sva hotla.«

»Proklete barabe!! Vajo bon zaj na po vseko!!!«

In že naju ni bilo več, odšla sva nazaj, a le malo, saj se koridorju še zdaleč nisva želela odpovedati, tistemu odseku ceste pa sva se očitno mogla.

In tako je bilo nekaj deset metrov več brezpotja na najinem koridorju. Ja - brezpotja, tistega zaraščenega, kosmatega, malo strmega in s trpkim okusom po najinem zapitem drvarju in lastniku tega prelepega gozda. Pustolovščina pa je vsekakor uspela.

...in ali sem sploh povedal, da pustolovci zares ljubimo brezpotja? :)