Spanec

Spet ena ubijalska.

Sleepmonster. Vedno me je zanimalo, kako se telo odziva na pomanjkanje spanja. Žurov, ki so trajali kaj več kot do enih dveh zjutraj, nisem nikoli preveč dobro prenašal. Naslednji dan sem se zbudil zgodaj, pa čeprav sem budilko izklopil, da bi ja lahko malo potegnil. In potem sem bil cel dan matasat. In to neodvisno od tega, ali sem ponoči kaj spil ali pa abstiniral. Ta občutek je zadnja leta le še močnejši.

Danes bo isto. Deset kilometrov nad zemljo, polnoč, sonce sveti kot poleti. Še malo, pa se bomo vtirili v orbito. Na potovanju do Marsa bo občutek za čas, za dan in noč povsem izginil. Sonce bo le žareča krogla, ki se bo oddaljevala. Saj sem vedno želel spoznati Marsovce. Prve dni je vedno težko. Ko bi spal, je dan, in ko si buden, je noč. Če nimaš urnika, ki bi te držal v ritmu, se hitro vse sesuje. Vesoljček si že na Zemlji.

Ampak če si na adrenalinu, je drugače. Če je pred mano začrtan cilj in pot jasna, potem mi noč brez spanja ne pomeni kakšnega velikega problema. Telo je v gibanju, mišice ogrete, srce veselo bije. Spanec se, sploh če me vzdušje motivira, sploh ne prikrade. Imajo po navadi glava z izbiro poti dovolj dela. Ponoči itak, podnevi pa tudi.

V soboto sem bil na prvi tekmi Zimske orientacijske lige v Pliskovici. Hec res, da se je Zimska liga začela, še preden se je navadna končala. Skupinski štart, kontrole pa različne. Odbezljamo skupaj, pa že po nekaj minutah ostanem sam. In teren, super, deset metrov gor dol, totalen kras, poti nobenih, če pa že so, so pa v glavnem zaraščene. V glavnem gozd, sem in tja neizrazita jasa. Prve štiri kontrole poberem tako hitro, da pozabil, da sem četrto že pobral in odtečem v napačno stran. Seveda mi kmalu ni več nič jasno, in ko čez dobrih 15 minut po naključju naletim na naslednjo kontrolo, se mi zazdi, da bo treba še enkrat po četrto. Odtečem do tja in ugotovim seveda, da sem tam že bil. Naprej gre bolj ali manj gladko, grem bolj previdno, da se ne bi še enkrat izgubil. "Kako bi bilo tu ponoči?" se sprašujem, ko sredi gozda odkrivam skrite kontrole. "Po mojem bi bil lahko celo noč v gozdu", si mislim, in napredujem. Rezultat seveda na koncu ni tak, kot bi si želel. Malo treninga bo potrebno, škoda, da si nisem utrgal časa za udeležbo na trening kampu.

Na pustolovskih tekmovanjih je orientacija sicer lažja, vseeno pa je dobro, da vsaj eden v ekipi sledi poteku poti na karti. Še bolje dva, saj se, posebno, ko utrujenost zmanjšuje prisebnost, hitro zgodi, da narediš napako. In če se dva ne strinjata, potem je to znak, da je treba malo bolje pogledati na karto.

Še bolje je, če branje karte obvlada celotna ekipa. Hodeči počitek pride vsakomur prav, sploh če tekmovanje/ projekt/ pustolovščina traja več kot en dan in eno noč. Prva budna noč ne predstavlja problema, druga pa že prinaša s sabo privide. Letos na ARSu je bilo kar zanimivo. Pohorje je oživelo, v nobenem trenutku nismo bili sami. Nekateri sicer niso hoteli priznati, da drobne škrate, ki so nas opazovali izza dreves, prav razločno vidijo... 

No, da končam po enem tednu, ritem se je sesul, vsak dan dve tri ure spanja, se sreča, da imamo simulacijo bazena. tam se tolk utrudim, da lahko nekaj ur mižim.
 drugače bi me pa tale breztežnost ubila. elektrode na glavi me vedno znova opomnijo, da nisem doma. potovanje na Mars je naporna stvar.

Danes se Rajd loteva pustolovskega križevega pota. Nebeški razgledi so se po ledeni noči odprli po neodkriti bližnji okolici Ljubljane

lep pozdrav iz orbite.