psiho glikogen

Štart čez dve minuti.
Današnja pustolovščina se začenja. Vam na koncu zaupam njen cilj in ostale podrobnosti s poti. Nisem najbolj razpoložen, novice od nesrečah na minskem polju na Jahorini in Paklenici mi ne gredo iz glave. Vzroka tokrat nista bila trd pristanek in padec, pač pa mina in odlomljena skala.


Štart kot po novadi, s piščalko. Pospešim in opazujem zadnje sončne žarke, ki se poigravajo z žicami na vhodu v mesto. Vožnja med pšeničnimi polji, začetek novembra, toplo, kot bi bil september. Pa se zemlja vseeno pripravlja k počitku. Če drugega ne, je dan vse krajši. Pravi pustolovec ne pozna počitka. Prilagodi se razmeram in iz vsake situacije potegne najboljše. Čeprav je včasih težko.

Zadnjič se mi je pri menjavi s trekinga na rolarje zgodilo, da se je drobna udarnina, ki sem jo pridelal pri nekem spustu nekje vmes, spremenila v moro. Pri vsakem odrivu je jezik rolarja pritisnil nanjo, bolečina se je razširila do glave. Nič ni pomagalo, da sem stiskal zobe in si dopovedoval, da bo se mi bo prag bolečine dvignil in da bo vse v redu. Kot tipičen predstavnik moškega spola sem javkal takrat, ko bi ženske predstavnice modro molčale in potisnile bolečino v podzavest. Isto se je zgodilo letos na ARSu. Trije mladci ( vsi trije s froci in okrog štiridesetih, ki se nam nič ne mudi, da bi se čutili zrele moške v srednjih letih) smo sredi noči po pohorskih strminah javkali in moledovali, da žulji, ki so se kot posledica celodnevnega trekinga počasi in zanesljivo pojavili na podplatih, ne bi tako zbadali in vsak trenutek opozarjali sami nase. Naša mladenka (ne le po srcu) je bila čisto tiho in na trenutke se mi je zazdelo, da je to pač posledica let in stare kože. Pa koža ni bila ne vem kako stara, nekaj mesecev nazaj je pod žuljem na istem mestu nastala nova. Na cilju se je izkazalo, da seveda se ji je zdelo pod častjo, da bi se nam pri cviljenju pridružila, čeprav njene težave niso bile nič manjše.

Torej, tistih nekaj deklet, ki se udeležuje daljših pustolovskih tekmovanj, je torej že kar prirojeno prekaljenih, sicer jih ne bi srečali tam, hkrati pa je pri pustolovcih deležnih več pozornosti, kot bi si jo same morda želele oziroma pričakovale. Od njih je odvisno preživetje marsikatere ekipe, ki bi se sicer razblinila kot zvezdni prah. Pravi pustolovski team nastane okoli punce (če zaradi drugega ne pa zaradi pravil tekmovanja). Moški člani ekipe so zamenljivi in posledica bolj ali manj posrečene izbire.

Izbira vsekakor ni posrečena, kadar pride v ekipi do trenj, ki jo pripeljejo do odstopa že prvi dan. To se redko zgodi, dostikrat pa je to pogojeno z vremenom in nepredvidenimi dogodki, ki jih je sicer vsaka pustolovščina itak polna. Največkrat se trenja med vsemi ali pa le nekaterimi člani stopnjujejo z utrujenostjo in imajo vzrok v karakternih lastnostih posameznika oziroma nezdružljivimi lastnostmi različnih članov. Največkrat tako pride do njih drugi dan, ko je do cilja še daleč in motivacija za doseganje skupnega cilja vsaj v večini pade. Takrat še posebej pride do izraza vloga motivatorja, ki ekipi priskrbi "psiho glikogen". Ni treba, da se svoje vloge zaveda, lahko pa s svojimi dejanji bistveno pripomore h končnemu uspehu. Zaradi njegovih dejanj se napetost med člani lahko razelektri, težave, ki se vsakemu od članov kopičijo v člavi, pa postanejo premostljive.  

Ni dobro, če tisti, ki so že po naravi bolj kolerični, ne znajo kontrolirati svojega karakterja, še posebej v pustolovskih situacijah in pa kadar je v njihovi bližini poudarjen flegmatik. Pogosto je lahko slednji, čeprav ničhudegasluteč,  vzrok za premnogi zaplet. Posebej pri večdnevnih pustolovščinah, ko začno misli tekati sem in tja, nenadne spremembe razpoloženja (na slabše) nikomur ne denejo dobro. Za njihovo uravnavanje pa gre kar nekaj energije, ki jo sicer še kako manjka pri premagovanju nalog.
Tudi zato postane prava pustolovka ključna v ekipi, saj prekaljena lahko prevzame vlogo katalizatorja. Samo s svojo prisotnostjo lahko usmeri v napačno smer puhtečo energijo v pravo smer.

Treking do železniške postaje Torino Porta Nuova, vlak Torino-Milano, vlak Milano-Tržič, avto Tržič-Ljubljana. Skupen čas osem ur - ravno ustreza merilom Pustolovca Rajda za pravo pustolovščino. Skupna razdalja - dva ARSa. Štart podnevi, cilj ponoči - klasika. Udeležba - mednarodna. Ena ekipa prišla na cilj, ostali so se nevede po odsekih udeleževali dogodka.