Manijak

Vsak, ki je vsaj malo pustolovskega duha, ve, da se moramo pustolovci znajti v vsakem okolju, pa naj bo to ponoči ali podnevi, in na vsaki podlagi - tudi brezpotju. Prav zaradi tega je potrebno trenirati tudi ponoči in sicer - nočni tek po brezpotju.


V teh zimskih večerih, ko celc odlično drži in je nočno poskakovanje po njem med drevesi prava poslastica, lahko ta užitek odlično kombiniramo s siceršnjim treningom.


Toda previdno - kaj lahko se vam pripeti neprijeten dogodek, točno tak, kot se je pripetil meni in to je to, da postanete "manijak!"

---

Dolgi delovni dan je povzročil, da sem se odpravil na nočni tek na Rožnik, ki, kot vemo, spada še k ljubljanskemu mestnemu parku. Rožnik je odličen hribček in od spodaj vodi nanj lepa, tekaško primerna cesta. Višinske razlike do vrha je natanko 85m. Cesta je ponoči tudi delno osvetljena. Rožnik je zelo primeren za nabiranje višincev, saj se lahko ves večer zabavamo z variantami teka nanj in različnih spustov. Že v eni sami uri se nam lahko nabere do 5 vzponov in več, kar je več kot 400m višinskega vzpona.

In to s pridom včasih tudi sam počnem - za zabavo in trening. Tudi sicer je mraku tam še nekaj tekačev, ki pa po osmi uri ponavadi vsi usahnejo. Noč ima očitno svojo moč. To pa ne velja za pustolovce :)

Tako sem tistega večera v temi tekal gor po cesti do cerkve in se divje in uživaško spuščal po brezpotni gozdni strmini - po krasnem celcu dol. V spodnjem delu sem tako kar padel iz gozda na začetek ceste, se obrnil in začel teži novi krog.

V enem od krogov pa se je pripetil neljub dogodek. Ko sem v naletu drznega in uživaškega spusta v temi spet skočil na cesto, sem se naenkrat kar znašel pred dvema dekletoma, tekačicama, ki sta tistega večera očitno zbrali skrajni pogum, da sta šli v mračnem večeru laufat na Rožnik.
Sam jih v bistvu prej sploh nisem videl, da prihajata oz. se pri moji brezpotni tekaški zabavi sploh nisem oziral na morebitne ljudi spodaj na cesti.

Ko sem torej iz teme, s kapo in rokavicami na rokah, naenkrat skočil iz gozda pred njiju, sta dekleti otrpnili v smrtnem strahu. Ena je še uspela spustiti grozljiv zvok, težko bi mu rekel krik. Ko sem se zavel, kaj se je zgodilo, sem bil že mimo deklet in sem po cesti že začenjal nov krog.

"Oprostita" sem jima le lahko zavpil nazaj, zavedajoč se, kako sem ju neprijetno prestrašil in prav nerodno mi je bilo gledati nazaj, kaj se šele ustavljati.
V odgovor dobil od zadaj slišal le eno samo besedo:

"Manijak!"


Od takrat naprej seveda še vedno treniram brezpotje, pa celc, pa noč, pa gozd in seveda vse skupaj, a vedno, ko pritečem iz gozda na cesto skušam prej ugotoviti, ali je morebiti na njej kak sprehajalec, tekač in kdo drug, ki bi ga utegnil s svojim nočnim skokom iz gozda na smrt prestrašiti.

Ja res čudna so ta naša pota pustolovska!