Ne ni to, kar mislite - da bi vas žalil in vam hotel slabo.
Prav nasprotno. Hočem dobro. Crknimo vsi skupaj je namreč koncept delovanja dobre in maksimalno homogene pustolovske ekipe.
Najprej - "crkavanje". To v športnem žargonu pomeni konec aktivnosti, ko se tekmovalec ali ekpedicist fizično zlomi - omaga ali pa ga kakšna zagata spravi do te mere, da mora odstopiti in tako spravi ob uvrstitev celo ekipo (oz. ob cilj celo ekspedicijo).
Poglejmo, kaj se dogaja slabo uigranim ekipam na AR tekmah štiric ali simuliranih pustolovščinah. Nekdo pride v krizo in le-te pravočasno ne deli z drugimi, o njej molči in nadaljuje do ireverzibilne točke, ko ni več možnosti popravka. Kmalu zatem "crkne".
Sotekmovalci nočejo ali ne znajo prepoznati agonije sotekmovalca, pobegnejo naprej, tam nervozno čakajo, opravljajo in so nejevolni.
Gre za obojestransko napako celotnega tima.
Tekmovalec v težavah mora pravočasnio opozoriti na svoje težave, to je takrat, ko je težava še rešljiva (ireberzibilna). V adventure raceju poznamo namreč veliko metod pomoči sotekmovalcem v krizi. Načeloma je rešljiv vsak problem, le če ga začnemo reševati pravočasno.
Ostali tekmovalci se morajo prav tako naučiti pravočasno prepoznavati težave in prve znake krize svojih sotekmovalcev.
Zgodba najbolj homogene ekipe bi morala biti taka, da se energija ekipe vedno prosto pretaka med člani le-te.
Vsak, ki mu jo v nekem trenutku potrebuje, jo dobi, in vsak, ki je je v nekem trenutku energijo sposoben deliti, jo dejansko podeli s člani skupine. Teoretično se tako ne more nikoli zgoditi, da nekdo od skupine "crkne" prej kot ostali.
Pri homogeni skupini je možno le dvoje in sicer, da crknejo vsi člani naenkrat, ali pa skupina preživi in doseže cilj.
Umetnost energije in njenega pretoka je, se ve, neskončna in na nas pustolovcih je, da to čimbolje izkoriščamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar